Nedavna študija z Univerze v Guelphu – kampus Ridgetown je ugotovila, da lahko selekcija po stopnji brejosti hčera izboljša plodnost brez negativnega vpliva na mlečnost.
Optimizacija genetike mlečnih krav že dolgo predstavlja osrednje področje raziskav za raziskovalce, proizvajalce in mlečno industrijo, z dvema glavnima ciljema: povečanje mlečne proizvodnje in izboljšanje splošne plodnosti črede. S porastom svetovnega povpraševanja po mlečnih izdelkih narašča tudi pritisk za proizvodnjo krav z visokim prinosom mleka. Vendar to pogosto prinaša pomemben izziv: zgodovinsko gledano je obstajala povezava med visoko proizvodnjo mleka in reprodukcijsko učinkovitostjo.
Za učinkovito delovanje sodobnih mlečnih farm, ki izvajajo celoletno telitev (?), so nujni dobro delujoči reprodukcijski programi, ki omogočajo zadostno stopnjo remonta živali, optimalno mlečnost in dosleden prihodek skozi vse leto.
Neplodnost pri kravah molznicah predstavlja velik izziv za rejce. Zmanjšana reprodukcijska uspešnost je povezana z upadom ekonomskih donosov zaradi nižje proizvodnje mleka na kravo na dan, manj telet in povečanega izločanja iz črede.
Zgodovinsko gledano je bila visoka mlečnost povezana z zmanjšanjem plodnosti pri kravah molznicah. Ta upad plodnosti bi lahko bil posledica genetskih dejavnikov, saj so bile v selekciji mlečnih krav druge značilnosti (kot sta mlečnost in lastnosti konformacije) postavljene pred plodnost. Ta izziv postavlja ključno vprašanje za mlečno industrijo: ali lahko vzrejamo krave, ki so odlične tako v proizvodnji mleka kot v plodnosti? Napredek v genetskih raziskavah, skupaj z integracijo natančnih mlečnih tehnologij, ponuja obetavne poti za dosego tega ravnovesja. S pomočjo genomske selekcije lahko proizvajalci zdaj natančno prepoznajo in propagirajo zaželene lastnosti, kot kadarkoli prej. Poleg tega je vključevanje plodnostno povezanih lastnosti v vzrejne programe v vzponu, kar stremi k ustvarjanju bolj trajnostne in donosne mlečne črede.
Cilj raziskave, izvedene na Univerzi v Guelphu – kampus Ridgetown, je bil oceniti razmerje med genomsko stopnjo brejosti hčera (gDPR), genomsko vrednostjo za proizvodnjo mleka (gMilk) ter brejostjo pri prvi umetni osemenitvi (A.I.) in izgubami brejosti (PL). V raziskavo je bilo vključenih 6.739 krav pasme holštajn (1. laktacija: n = 2.636; 2. laktacija: n = 2.057; 3. laktacija: n = 2.046). Te krave so bile vključene v protokol časovne umetne osemenitve, s ciljem, da se prva osemenitev izvede okoli 60 dni po porodu. Diagnoza brejosti je bila izvedena 32. in 60. dan po umetni osemenitvi z uporabo ultrazvoka. Izguba brejosti je bila definirana kot krava, ki je bila breja 32. dan, vendar nebreja 60. dan. Za genetsko oceno so bili odvzeti vzorci dlake z repa, krave pa so bile genotipizirane z uporabo SNP platforme.
Krave so bile razvrščene v štiri kategorije glede na mediano za genomsko stopnjo brejosti hčera (gDPR) in genomsko vrednost za proizvodnjo mleka (gMilk): nizka gDPR in nizka gMilk (LgDPR_LgMilk), visoka gDPR in nizka gMilk (HgDPR_LgMilk), nizka gDPR in visoka gMilk (LgDPR_HgMilk) ter visoka gDPR in visoka gMilk (HgDPR_HgMilk).
Rezultati so pokazali blago negativno korelacijo med gDPR in gMilk. Brejost na umetni osemenitvi je bila pomembno vplivana s kombinacijo gDPR in gMilk, pri čemer so bile višje stopnje brejosti opažene pri skupinah z visoko gDPR. Poleg tega so imele krave z višjim gDPR nižje izgube brejosti v primerjavi s skupinami z nizkim gDPR. Zanimivo je, da je bila proizvodnja mleka 60. dan najvišja pri kravah z visoko gMilk, ne glede na njihov gDPR status. Povečana individualna proizvodnja mleka je bila dosežena delno zaradi izboljšav v upravljanju ter intenzivne genetske selekcije. Prav tako pa je bilo ugotovljeno, da je povečana proizvodnja mleka povezana z zmanjšano reproduktivno uspešnostjo, kar postaja glavni problem za rejce in mlečno industrijo. Vendar pa bi razlaga opaženih povezav med večjo mlečnostjo in slabšo reproduktivno uspešnostjo lahko zahtevala kritično ovrednotenje, saj gre za kompleksen odnos. Poleg tega lahko neustrezne prakse pri kravah z visoko proizvodnjo mleka pomembno prispevajo k njihovi nezmožnosti obrejitve in ohranitve brejosti, ne glede na mlečnost. Ti rezultati kažejo, da lahko izbira tako za visoko gDPR kot visoko gMilk potencialno izboljša tako reproduktivno učinkovitost kot proizvodnjo mleka v čredi. Študija zagotavlja prepričljive dokaze, da so lahko genetski markerji, kot je gDPR, ključni za izboljšanje reproduktivnih rezultatov brez zmanjšanja mlečnosti, kar odpira pot bolj uravnoteženim in trajnostnim rejskim strategijam v mlečni živinoreji.
Link do original članka: Optimizing dairy cattle genetics: Can we breed for cows with high milk yield and good fertility? | Ag Proud
